Ščurkastično.si

Therea olegrandjeani: vprašajček; question mark roach

Le kdo ga nebi imel? Noro lep ter družaben.

Tale mala zverinica je sigurno ena od lepših, ki jih gojim. Njegova hroščku podobna oblika s krili, ki spominjajo na črno usnje in lepim belim vzorcem v obliki vprašaja sta njegova atributa poleg zanimivega obnašanja.

Za srečno življenje potrebuje nekaj centimetrov vlažne šote z nekaj listja in kakšno korenino po kateri rad pleza. Povzpne se tudi po gladkih površinah zato previdnost naj ne bo odveč. Oteke odlaga v velikem številu, le te pa potrebujejo primerno vlago za izvalitev, ki se zgodi po nekje treh-štirih mesecih. Mladice večino časa preživijo zakopane v šoti, ki so komaj opazne in ne plezajo po steklu dokler ne odrastejo. Mladice niso podobne odraslim temveč so podobne malim kosmatim hroščkom rjave barve. Odrasli ščurkec zraste do nekje 2cm, samčki nekoliko manj.

Deropeltis jinka: black velvet roach

Kaj vedeti o ščurkih!

Zakaj so ščurki primernejša hrana za našega ljubljenčka kot na primer črički in še slabše, mokarji. Za katere na žalost slišim, da jih mnogo lastnikov kuščarjev uporablja prekomerno oz skoraj kot glavni vir mesne hrane. Že res, da so tudi oni proteinsko bogati (kot vse žuželke) a jim velik delež koristnosti izbije dejstvo o ogromnih vsebnostih hitina, maščobe in fosforja. Edini dober razlog je morda v tem, da jih enostavno natresemo v posodico in odidemo po svoje.Tudi ščurke lahko!

Za uspešen razvoj vseh ščurkov je potrebno pravilno prehranjevanje. Sliši se zapleteno pa ni. Vse kar potrebujejo je proteinski del prehrane kateri poskrbi, da se normalno razmnožujejo, rastejo in ne grizejo kril. Najbolje se obnesejo pasji ali mačji briketi pri katerih pazimo, da je vsebnost beljakovin čim višja, maščob čim nižja. Pasjim briketom lahko dodamo tudi ovsene kosmiče, hrano za glodalce in si tako naredimo svojo priljubljeno mešanico hrane za ščurke, ki jo ponavadi zmeljemo in tako omogočimo lažje hranjenje.

Drugi del prehrane je sveža zelenjava in sadje, pri katerei pazimo, da nam ne splesni oz se na njem pričnejo vzpostavljati ustrezni pogoji za vse nezaželjene gostitelje - npr pršice. Se pravi, hranimo jih le toliko kolikor pojedo v parih urah oz jim naslednji dan sadje in zelenjavo odstranimo. Večina ščurkov je skoraj vse vrste zelenjave, kaj jim najbolj ustreza pa najbolje, da ugotovimo sami z raznoliko ponudbo in nato najdemo optimalno. Nekateri ščurki so zelo izbitčni. Ščurkov praviloma ne hranimo s hrano katera škoduje našim plazilcem.

Voda naj bo na razpolago v vsakem trenutku še posebaj, če jih redko hranimo s sadjem in zelenjavo. Da bi preprečili utonitev mladic v vodi lahko uporabimo vodne kristale iz katerih naredimo nakakšen gel. So tudi druge alternative napajalnikov za katere pa se naj odloči vsak posameznik.

Različni ščurki potrebujejo različne pogoje za njihovo ugodno življenje.

Najlažji za vzrejo so vsi tisti kateri se lahko gojijo v jajčnih kartonih brez podlage. Velik plus tega je lažje čiščenje in pravilno doziranje hrane katero ščurki raznosijo po celem bivalnem prostoru in celo zakopljejo v podlago. Vse kar je potrebno storiti je občasno čiščenje osušenih iztrebkov, mrtvih ščurkov in hrane, ki je ščurki niso pojedli. Če iztrebki niso osušeni lahko pomeni, da je raven vlažnosti previsoka, temperatura prenizka ali premalo zračnosti in lahko se zgodi, da se pojavi plesen oz, da se tam zaredijo pršice, ki so skoraj najhujši problem pri ščurkovanju - razen množičnega pogina ščurkov za katerega pa ne poznam veliko razlogov. En od njih je zagotovo slaba čistoča, zatohlost,gnitje ter plesen  na svežem sadju ali zelenjavi. Nekje sem prebral, da se v bivalni posodi s prevelikim številom ščurkov lahko razvije nekakšen virus ali nekaj podobnega ter pomori celo kolonijo.

Tu in tam imamo nesrečo in nam lahko nekdo proda svojega ščurka, ki je pri njem živel čisto normalno v naši kulturi pa bo zakrivil množično umiranje.  Dobro je uporabljati grelni kabelj oz grelno podlago katera poskrbi, da se vse nečistoče osušijo in tako ne postanejo dom tujkom. Te je tudi lažje očistiti. Primeren pripomoček za čiščenje je sito s primerno velikostjo luknjic, ki omogočijo, da ločimo iztrebke od mladih ščurkcev, ki se radi skrivajo na dnu posode.

Ker se kljub obširnim info na spletu včasih ne najde prav nič uporabnega o določeni vrsti ščurka mi (nam) ne preostane drugega kot, da probam drugačne življenske pogoje, kar na svojih ščurkih. Podlaga, vlaga, korenine, jajčni kartoni itd. In naj omenim, da mi dostikrat tudi spodleti. Ravno pred kratkim mi je poginila skoraj vsa koltura S. laterales-ov, ker sem jim prekomerno dvignil vlažnost ozračja za tako ogromno kolturo ščurkov. Morda se mi je ravno tu razvil tisti virus oz kar koli že to je. To sicer ni imelo vpliva na zdravje mojih mladih agam, ki sem jih hranil tudi s to vrsto ščurka. In ravno tu je skrita caka. Ta ščurek lahko živi v suhih pogojih, njegovi jajčni ovoji, oteke v katerih so jajčka pa se v presuhem ozračju kaj hitro osušijo in z mladiimi ščurkci ni nič. In tu je potrebno iskati kompromis oz najti primerno rešitev. Pri tej vrsti to še ne predstavlja tolikšnega problema saj odvržejo neverjetno veliko otek. Na cca 3 tedne po eno v kateri je skritih do okoli 30 malih jajčk. In če nam uspe samo s 50% imamo kar dober zalogaj mladic. So pa tu tudi ščurki, ki odvržejo svojo oteko zelo poredko.

Bolj, ko spoznavam ščurke bolj mi gredo jajčni kartoni v nos in se jih izogibam. Ščurek v naravnem okolju s šoto, listjem in koreninami je čisto drugačen kot tisti v papirju. Njegovo naravno obnašanje se opazi šele tedaj. Tudi legla so bol pogosta.

Seveda se jajčnim kartonom pri reji  ščurkov za prehrano (dubie, laterales, cinerea, portentosa itd ) ni vredno izogniti in so prav zelo dobrodošli. Za nekatere uporabljam naravno postavitvev in jajčne kartone – npr pri craniiferjih in njim podobnim ščurkom. Na dnu posode imam cca 3 cm rahlo vlažne šote v katerih se skrivajo mladice, nato nekaj listja in jajčne kartone. Vlažna šota pomaga tudi pri lažji levitvi.

Nato so tu ščurki, ki potrebujejo 15cm vlažne šotne podlage in nekaj listja oz tist z nekaj cm vlažne šote veliko lubja in nekaj listja . Vlago prilagodimo vsaki posamezni kolturi s skropljenjem in količino zračnih lukenj. V šoti si izkopljejo rove in uredijo primeren prostor v katerem se parijo in imajo mlade. Pri teh vrstah ščurkov je še kako potrebna redna higiena in odstranjevanje vse ostale hrane in zamenjava le te s svežo. V teh ekosistemih so dobrodošli tudi drugi mikro organizmi, ki pomagajo vzdrževati red in čistočo. Zato jim pravimo sanitarni delavci. Kolembole,izopodi in mini mokarji so ta bitjeca.

Nekateri pomagajo pri razkroju iztrebkov ter plesni, drugi pomalicajo tisto skrito hrano, tretji pojedo vse mrtve ščurke in tako vsi poskrbijo, da se v posodi ne zaredijo tujki. Mini mokarji in večji izopodi se hranijo tudi z jajci pršic in tako preventivno skrbijo pred katastrofo oz jo kvalitetno držijo na nivoju normalnega. Seveda pa je potem na naših plečih, da jih zatremo, do konca.

Sam sem pred časom imel to težavo in vam povem, da si je ne želite. Imel sem infestacijo Grain mite-sov zaradi prekomernega hranjenja. Hrana se je nakopičila pod površino stelje in ker je ni nihče pojedel se je v njej zaredila pršica. Tudi višja vlažnost je pripomogla k razmnožitvi pršic. Da sem vzpostavil ponovni ekosistem brez pršic sem spoznal čisto vsakega ščurka! Nočna mora, ki upam, da se ne ponovi. Parni čistilec oz parni sesalec je bilo odlično sredstvo za dezinfekcijo moje ščurkastične sobe v kateri gojim ščurke.

Temperatura, ki ustreza ščurkom je tam nekje okoli 27 stopinj. Nekateri priporočajo padec nočne za kake tri stopinje. Jaz osebno tega ne prakticiram. Vsa močna odstopanja od idealne temperature bodo upočasnila oz ustavila njihovo razmnoževanje. Višje temperature celo smrt.

Vsem ščurkom paše tema, da v njih ne drezamo vsak dan in jim ne prestavljamo in uničujemo njihovega teritorija. Ob stresnih situacijah lahko samička odvrže svoje jajčne kasete in tako ostanemo brez zaroda.

Zakaj toliko vrst ščurkov, ko pa imam dovolj samo Dubijo?

Ne bom vam solil pameti in vam prodajal še eno izmed mnogih vrst ščurkov, ki jih gojim.

Odločitev je vaša!

Pomislite samo na eno. Kaj bi bilo, če bi bili vi tista žival, ki je zaprta v terariju. Za katero skoraj vsi mislimo in upamo, da nič ne ve, čuti in okuša oz je glupa!. Po možnost v premajhnem terariju, brez ustrezne razsvetljave in bla bla bla.

Tudi sam sem se nemalokrat ujev v tem dominantnem položaju, katerega se sramujem. V času, ko so živali na borzah skoraj na pol zaston ni problema imeti svašta i svega doma, da se pohvalimo med kolegi. Zamislimo se raje koliko živali zaradi hvale trpi? Največkrat si preveč živali omisli tisti, ki je šele začel z exotiko oz teraristiko. Sam sem bil isti. Pamet me je pripeljala do tega, da imam sedaj doma le toliko exotov oz živali za katere lahko poskrbim, da živijo dostojno življenje. To ne pomeni le hranjenje oz čist, lep terarij. Tu so zelo pomembne tudi uvb luči, katere se zelo hitro iztrošijo mi pa mislimo, da so minili le trije meseci od zadnjega nakupa le teh.

Nedavno sem slišal za osebo, ki ne kopuje ščurkov, ker so le ti predragi in tako svoje agamice hrani s piščancem in govedino kot proteinski del hrane! Kdo ve kaj jim ponuja za rastlinskega? :(

Katastrofa oz bi si kot agamica mislili - ma j.t.m. rajši me ubij in reši muk.

Upam, da ste že ugotovili kam ciljam. Dubija vsak drugi dan je isto kot, da bi Vi jedli piščanca vsak drugi dan. Pa ga ne. In si zato kupite še govedino, teletino, svinjino, purana, divjačino, ovco in še kaj boljšega!

Vsaka vrsta ščurkov ima svoj okus in svojo hranilno vrednost. Že, ko odpreš pokrov posode v kateri gojiš ščurke lahko ugotoviš, da je tu razlika v okusu mesa. Nekateri dišijo po jabolkih npr. - Henschoutedenia flexivitta; drugi po medu npr. - Periplaneta australasiae; tretji po kislem metalu npr. - Oxyhaloa deusta  in četrti po ovenelem kravjem dreku s česnom npr. - Eublaberus posticus.  :(

Zato - ne zaradi mene ampak vašega exota, ki naj bi ga imeli radi, mu privoščite še kaj drugega kot le piščanca.

Zelo dobro je tudi vedeti, da je ščurek, ki ni bil hranjen par dni in nato ponujen kot hrana vašemu exotu le prazna vreča, ki ne bo stala pokonci. Ščurke katere ponudimo exotu moramo pred tem nahraniti - vsaj 12 ur, da se jim zaužita hrana pretvori v prehransko pomembne snovi. Nikakor ščurkom ne nudimo hrane, ki je za našega ljubljenčka strupena pa čeprav bi jo ščurek pojedel z veseljem. Npr špinača, avokado, ki sta za bradate agame škodljiva. Tudi bučke in krompir niso zaželjene na vsakodnevnem ščurkovem meniju - vsebujeta več  fosforja, kateri nato škoduje bradati agami.

Blaptica dubia: dubija, argentinski ščurek - orange spotted roach

Sigurno ena najbolj razširjenih vrst ščurka pri nas in pa tudi po svetu. Dokaj hitra rast, razmnoževanje, preprosto vzdrževanje, ni plezalec, živorodnost (cca 25 mladic) in ravno prava velikost so glavni vzrok, da je tako razširjen med nami. Samca ločimo od samice po krilih, ki jih tu pa tam uporabi za prelet oz skok v stiski. Njihov življenski prostor so jajčne škatlje, ki jim nudijo mnogo skrivališč. Kakšen cm podlage (žaganje) jim ne škodi. Hranim jih kot vse ostale vrste - s kvalitetno pasjo hrano in mnogo zelenjave in sadja. Zelo jim paše, če jim zagotovimo nekaj vlažne šote. Nej si bo to kot celotna podlaga ali samo kot plasična posoda. V njej se mladice kot starejši skrivajo in pravilno levijo.

Blaptica dubia Gold: svetla dubia

Ščurek z enakimi potrebami in lastnostmi kot njegov bratranec le, da je svetlo zlate barve.

Gromphadorhina portentosa;  madagaskarski sikajoči ščurek-giant hissing cockroach

Tudi dokaj razširjena vrsta pri nas, ki jo večina redi kot hrana pajkom oz večjim kuščarjem. Ima trši oklep.  Značilno za to vrsto je, da ob preplahu ali teroterialnem spopadu z drugim osebkom spuščajo sikajoč glas skozi stranske odprtine na trebuhu. Kar sem opazil je tudi to, da se navadijo vašega vonja in ob dotiku z roko tako ne sikajo. Vsi mladi, kot stari so odlični plezalci zato priporočam dobro tesnjen pokrov in vazelin po zgornjem robu. Še posebaj mini mladice so prav spretne pri pobegih, saj so zelo male in tanke tako, da se zmuznejo skoraj čez vsako špranjo. Samca ločimo po značilnih rogovih nad glavo. Samica ima lahko do 60 mladih na enkrat, ki se izležejo živi. Moji največji primerki dosežejo skoraj 8cm. So dokaj požrešna vrsta pri kateri ne skoparimo s hrano, ki je pomembna za hitro in pravilno rast.

V vednost - ko govorim o požresnosti pomeni - kolikor pojedo v 24urah!

Blaberus craniifer- svetli; smrtoglavec - dead head

Še eden od pogostih ščurkov pri nas, ki je lahek za vzrejo. Potrebuje za malenkost večjo vlažnost za levitev in pravilen razvoj lepih kril. Da je vlage premalo, opazimo po izgrbančenih krilih. Je večji kot dubija in tršega oklepa, še posebno nimfe. Izleže okoli 25 živih mladičev, ki pa se zelo radi skrivajo po dnu posode zato pri njih uporabljam seno ali žagovino. In kaj je lepšega, ko nas po pol leta preseneti veliko število večjih nimf, ki pridejo na plan. Na uč ločimo samčka od samice po tem da je malo manjši in ožji. So zelo lačna vrsta ščurka, ki komaj čaka na pogostitev.

 Neuphoeta cinerea: cinerea - lobster roach

Ščurek, ki se ga bojijo skoraj vsi začetniki. Tudi jaz – še posebaj po prvi izkušnji z njimi.

Vsa skrb je odveč. Mr. Vazelini poskrbi za skrbi. Drugače zelo miren ščurek kateri potrebuje veliko skrivalnega prostora in skoraj neomejene količine proteinske in sveže hrane. Če mu tega ne zagotovimo bo kot vsi ščurki začel iskati prostor in hrano drugje.

Njegove super lastnosti so v hitri rasti, razmnoževanju in mehkem oklepu. Manjši minus je njegova velikost (max 3cm) in pa njegova spretnost pri plezanju. Vazelinski rob in mreža zato nista odveč. Mladice so zelo male (cca 3mm) in primerne za hranjenje mladih oz manjših kuščarjev. Samica ima okoli 30 mladih na skoraj vsak mesec. Samice so malo večje in njihova krila pokrivajo celotno telo.

Preprosto odličen ščurek, ki ga zanemarjamo oz. se ga bojimo!

Shelfordella lateralis: turk, laterales - turkistan roach, red runer, blatta lateralis

Še eden od pogostih ščurkov kateri se dobesedno množi kot ščurk. Morda je na začetku potrebno malce več časa, da ugotovimo kakšno okolje jim najbolj ustreza a, ko smo uspeli je mladih, ko blata. Potrebuje večjo vlažnost in dobro ventilacijo. Zame je eden od redkih ščurkov, ki smrdi oz smrdi njegovo okolje. Je prvi od opisanih, ki namesto živih vali mala jajčka imenovana oteka. Ravno v oteki je problem večje vlažnosti, saj se lahko kaj hitro osuši in z mladicami ni nič. Samica vali oteke na vsake 3-4 tedne iz katerih po cca 1-2 mesecih prikoraka ven okoli 30 mladic. Proteinsa hrana je obvezna.  Odraslega samca ločimo po krilih, ki jih občasno s pridom uporabi. Do sedaj je bil to edini ščurek (samo samci), ki mi je pobegnil pa čeprav ne plezajo po stenah. Kot, da so tako pametni in si na najlažjem delu kjer lahko pobegnejo naredijo nekakšen most in si tako pomagajo pri pobegu.

 Še manjša zanimivost – ko ga ubiješ (pohodiš) med lavfanjem po sobi, poči kot balonček. hehe

Oxyhaloa deusta: red head roach

Prav prisrčen mali ščurek, katere barve mu dajo piko na i. Ime red head je dobil po intenzivno rdeči glavi. Telo in krila ima črna, rahlo oranžna ter prekrita z dlakicami. Ima posebenj vonj, ki nekako spominja na vonj železa - metala oz presodite sami. Zraste do cca 2cm, samčki nekoliko manj. Mladice, okoli 25 jih imajo,  so zelo majhne cca 2mm in tako primerne za manjše jedce. Ščurek se razmnožuje zelo hitro. Gojim jih v jajčnih kartonih z malo višjo stopnjo vlage. So dobri plezalci, tudi mladice - vazelin obvezen.

Moje mlade agamice pravijo, da gre Deusta, dobro v usta!

Opisthioplatia orientalis:

Mladice tega ščurka izgledajo kot male dubije in niso prav nič podobne odraslemu ščurku. Mladice se rade skrivajo v drobirju sena ali žaganja. Odrasli ščurek je pravi Speedy gonzales. Še posebno, ko je v paniki. Mislim, da takrat nima pojma kam piči, kam se bo zabil in kje ustavil. Odrasli primerki so zelo lepih barv -črno telo obrobljeno z oranžno rdečo linijo ter belo obrobo pri glavi. Rdeče so tudi nogice katere so prav spretne pri plezanju po površinah. Mladice ne plezajo. Razmnoževanje je preprosto kakor tudi življenski prostor, ki je sestavljen iz jajčnih kartonov.

Ščurek je primeren kot hrana ali kot lep primerek, ki se nam razkazuje v terariju!

Eliptorhina javanica:

Še en primerek sikajočih ščurov. Le da je ta manjši (cca 5cm) in bolj pisan. Bela-oranžna in črna barva ga krasijo po celotnem telesu. Zelo lep primerek za terarij. Ležejo do cca 60 mladic, ki pa se rade sprehodijo naokoli in preverijo, če je kje v hiši boljši žur kot pri njih doma.

Eliptorhina chopardi: mini sikajoči ščurek; dwarf hissing roach

Ja kaj naj rečem in napišem. Njegove potrebe so iste kot pri G.p.. Zraste do 5cm. Odrasli so primerni za hranjenje bradatih agam oz kuščarjev te velikosti.